Gen 50 | SloChraska | STEP | Tedaj se skloni Jožef na obličje očeta svojega, in jokal je nad njim in ga poljubljal.

Genesis 50

50. Poglavje

1 Tedaj se skloni Jožef na obličje očeta svojega, in jokal je nad njim in ga poljubljal. 2 In ukaže Jožef hlapcem svojim, zdravnikom, da naj z dišavami mazilijo njegovega očeta. In zdravniki so pomazilili z dišavami Izraela. 3 In dopolnilo se mu je štirideset dni: v toliko namreč dneh se dovrši maziljenje z dišavami. In jokali so za njim Egipčani sedemdeset dni. 4 Ko so pa bili potekli dnevi jokanja za njim, ogovori Jožef dvor Faraonov, rekoč: Če sem res milost našel v vaših očeh, govorite, prosim, pred Faraonom tole: 5 Oče moj me je zavezal s prisego in rekel: Glej, skoraj umrem; v grobu mojem, ki sem si ga izkopal v deželi Kanaanski, tam me pokoplji. Zdaj torej dovoli, da grem gori in pokopljem očeta svojega, in potem se vrnem. 6 In reče Faraon: Idi gori in pokoplji očeta svojega, kakor te je zaprisegel. 7 Šel je torej Jožef gori pokopat očeta svojega, in ž njim so šli vsi služabniki Faraonovi, starejšine hiše njegove in vsi starejšine dežele Egiptovske, 8 tudi vsa hiša Jožefova in bratje njegovi in očeta njegovega rodbina; samo otročiče svoje in črede svoje in goveda svoja so pustili v deželi Gosenski. 9 Šli so ž njim gori tudi vozovi in konjiki, tako da je bil izprevod silno velik. 10 Ko so pa prišli do Gumna divjih rož, ki je onkraj Jordana, so jokali tam z jokom velikim in silno hudim: napravil je namreč očetu svojemu žalovanje sedem dni. 11 Ko so torej videli tiste pokrajine prebivalci, Kanaanci, žalovanje na Gumnu divjih rož, so rekli: To je hudo žalovanje Egipčanov. Zato se je imenovalo ime tistega kraja Abel mizraim, ^{▼▼T. j. žalovanje Egipčanov.} ki je onkraj Jordana. 12 Storili so mu tedaj sinovi njegovi natanko, kakor jim je bil zapovedal, 13 in nesli so ga sinovi njegovi v deželo Kanaansko in so ga pokopali na njivi Makpeli v jami, ki jo je bil Abraham kupil ž njivo vred v groba posest od Efrona Hetejca, Mamri nasproti. 14 In ko je pokopal očeta svojega, se vrne Jožef v Egipt, on in bratje njegovi in vsi, kar jih je šlo ž njim pokopavat očeta njegovega. 15 Ko so pa videli bratje njegovi, da je umrl njih oče, so govorili: Morda nas bo sovražil Jožef in nam dočista povrnil vse hudo, kar smo mu storili. 16 Zato pošljejo k Jožefu in reko: Oče tvoj je zapovedal pred smrtjo, veleč: 17 Tako recite Jožefu: Ah, odpusti, prosim, prestopek bratov svojih in njih greh, da so ti hudo storili. Odpusti torej zdaj, prosimo, prestopek hlapcem Boga očeta svojega. Jožef pa se je jokal, ko so oni govoril ž njim. 18 Nato pristopijo tudi bratje njegovi ter padejo pred obličje njegovo in reko: Glej, tvoji smo hlapci! 19 Jožef pa jim reče: Ne bojte se; kajti sem li jaz na mestu Božjem? 20 Vi ste res hudo nameravali zoper mene, a Bog je obrnil v dobro, da je storil, kakor je danes, in ohranil v življenju mnogo ljudstva. 21 Sedaj torej se ne bojte: jaz bom živil vas in otroke vaše. Tako jih je tolažil in govoril, da jim je seglo v srce. 22 In prebival je Jožef v Egiptu, on in hiša njegovega očeta; in živel je Jožef sto in deset let. 23 In videl je Jožef Efraimove otroke do tretjega rodu; tudi sinovi Mahirja, sina Manasejevega, so se rodili Jožefu na kolenih. 24 In Jožef reče bratom svojim: Skoraj umrem, Bog pa vas gotovo obišče in dá, da pojdete gori iz te dežele v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu. 25 In Jožef zapriseže sinove Izraelove, rekoč: Gotovo vas obišče Bog, odnesite potem kosti moje odtod. 26 Nato umre Jožef, star sto in deset let; in ko so ga pomazilili z dišavami, je bil položen v rakev v Egiptu.